Kot krajši pobeg od vsakodnevnega dogajanja v sklopu aktivnosti Lob Padel Cluba in želje po dopustu ter srečanju s starimi prijatelji, sem se predprejšnji vikend odpravil v Francijo. Po eni uri spanca in zelo intenzivnem večeru za barsko postajo na celovečernem dogodku mi je uspelo prespati GoOpti transfer in nekako uspel priromati do Benetk ter se uspešno vkrcati na letalo. O padlu sem se največ naučil ravno v Franciji (v času študija v Lyonu) in tam prvič videl, kako se neguje skupnost, zadržuje člane v klubu, meša profesionalni in družaben padel ob razgretem žaru in tradicionalni francoski petanki. Tako na padel igrišču kot v apres programu in ostalih razvojnih potezah v času priprave na OI 2024 pa je bilo že takrat videti, da Francozi zaradi izjemnega ponosa na svojo zgodovino drugim, predvsem evropskim državam stežka prepuščajo primat tako v političnem kot športnem svetu. Zdi se mi, da so na športe z loparji še posebej občutljivi.
V naslednjih odstavkih bom skušal ubesediti, kaj sem videl in začutil ob obisku hrama tenisa, dvorca kralja peska Rafe Nadala, stadiona Philippe-Chatrier na Roland Garrosu. Tam sem bil v resnici prvič, tako da na žalost ne morem primerjati padel dogajanja s teniškim, ki je brez najmanjšega dvoma bolj veličanstveno, zanimivo in atraktivno. Tenis je in bo ostal kraljevi šport s tradicijo, ki je preživel različne svetove, kulture in naj bi v 12. stoletju nastal ravno na francoskih tleh. Na drugi strani padel kot njegov razvajeni otrok iz generacije Z napolni isti stadion iz precej drugačnih razlogov.
Za infrastrukturnim razvojem s sistemom stoji država
Že v času poletnih Olimpijskih iger v Parizu v lanskem letu je Agence Nationale du Sport odprl program "5000 équipements – Génération 2024", ki je ob olimpijskih športih že takrat vključeval subvencije za padel centre do 80% ali celo 100% v različnih francoskih krajih. Ravno v času letošnjega Paris Major turnirja je v javnost prišla nova novica o novem svežnju brezobrestnih posojil za podporo in razvoj francoskega padla v znesku 85 milijonov evrov. Takšne iniciative napovedujejo, kako se bo padel razvijal v romansko govorečih državah, ki si padel kot profesionalni šport lastijo vse od začetka.
Ob pogledu na FIP lestvico lahko vidimo, da v top 100 igralcev ni najti niti ene same francoske zastave, medtem ko imajo med najboljših 110 igralcev le 3. Trenutno najboljši Francoz Thomas Leygue zaseda 106. mesto. Med najboljših 100 se poleg Argentincev in Špancev najde kakšen Italijan, Portugalec in naturalizirani državljan UAE. V druščini najboljših 100 deklet se trenutno nahajajo 3 Francozinje, vendar za takšno država to nikakor ni zavidljiva številka. Ker se je prava padel mrzlica v Evropi začela šele po pandemiji koronavirusa verjamem, da Francija premore še nekaj potrpežljivosti. Pod nobenim pogojem pa ne bodo dovolili, da v naslednjih 5-ih letih na Philippe-Chatrierju še vedno ne bodo mogli navijati za domači par, ki bo konkurenčen vsaj do četrtfinala.
Polfinale, Bad Bunny, ples in mehiški val
Sobota, ženski in moški polfinale, poln stadion, španska glasba in glasno navijanje ob vsaki atraktivni točki. Sponzorske aktivacije, branding in entertainment. Že ob prihodu na stadion je videti, da si tu publika ob atraktivnih točkah želi komunicirati z igralci, videti njihove emocije, igranje na navidezno kitaro in podobne proslave osvojenih točk. Ob vsakem changeoverju DJ spusti Bad Bunnyja in druge pesmi v značilnih latinoameriških ritmih ter pokliče publiko k plesu in zabavi. Med tekmo se večkrat zgodi, da mora sodnik z občutkom večkrat prositi, da se ustavi mehiški val in ples na tribunah ter omogoči začetek naslednjega gema. Enako kot v tenisu, si tudi v padlu publika izbere najbolj atraktivnega igralca oz. igralko, reagira na njihove izbruhe in reakcije ter s tem vliva energijo za nadaljnje vragolije. Kljub totalni dominaciji najboljšega para na svetu, Tapia-Coello, zabava in energija ne pojenjata skozi celotno tekmo, saj več kot rezultat padel publiki pomenijo atraktivni izteki čez vrata, blokade, smashi in nemogoče poteze. Gledalci so na stadionu tudi iz razloga, da se od najboljših naučijo kakšnega udarca, ki ga bodo že naslednji teden sami probali ponoviti na igrišču.
Zaključek
Padel norija je že zdavnaj tu, od tega poletja pa so se z njo seznanili tudi tisti, ki jim šport ni blizu. Zaradi sistemov, ki so v državah kot sta Španija in Italija že postavljeni, nikakor ne vidim načina, kako bi Vzhodna Evropa v naslednjih 20-ih letih ujela rep razvoja. V Španiji se kolesje vrti že od prvih igrišč v Marbelli leta 1974. Tudi Italijani pod združeno tenis in padel zvezo šport razvijajo z razdelano strategijo. Zelo očitno je, da Francozi na trenutno razmerje sil v padel svetu ne gledajo ravnodušno. Prav trenutne razvojne iniciative kažejo, da v padel dirki ne bodo ostali izločeni kot pasivni opazovalec.
